Šolski bonton za telebane ali zgodba o žalostni IKEA vreči

Pred časom sem imela neverjetno zanimiv pogovor s kolegico iz Londona. Delala je za British school v Ljubljani, kjer je bil kolektiv sestavljen iz ljudi z vseh koncev bivšega Commonwealtha. Povedala mi je nekaj, kar me je popolnoma presenetilo. 🇬🇧

V Angliji je tradicija obdarovanja učiteljev ob Božiču🎄🎁 in koncu leta nekaj povsem samoumevnega. Učitelji v šolo takrat prinesejo prazno IKEA vrečko. Zakaj? Ker vedo, da jo bodo hvaležni starši in učenci napolnili do vrha. 🛍️

Govorila mi je o bonih za masaže, buteljkah vrhunskega vina, paketih prestižnega angleškega čaja 🤌… to niso bila le darila, bila je potrditev njenega dela in truda: “Cenimo vas in vaše delo.”🎉

A zgodba dobi preobrat v Ljubljani. 👇

Ta ista kolegica in njen irski kolega sta, polna pričakovanj, zadnji dan pred poletnimi počitnicami v ljubljanski British School prinesla svoji IKEA vrečki.

Mimo je šla prva ura. Ljubljanski učenci so rekli: “Bye, Merry Christmas!” in – FIJUUU – skozi vrata. Vrečka? Prazna. 💨
Druga ura z drugim razredom. Nekaj zahval, niti voščilnice ni bilo in ta vrečka je ostala osamljena v kotu. Ob koncu dneva sta oba učitelja, razočarana in v globoki zadregi, opazovala svoji popolnoma prazni vrečki😔

Morda se sprašujete: “Teja, zakaj si tako materialistična?” 🛑
Vendar ne gre za denar. Gre za bonton. Britanski starši svoj trud in spoštovanje do izobraževanja pokažejo tako, da vanj tudi simbolično (in finančno) vložijo. Pri nas? Hja, pri nas očitno malce šepamo.

Naj vam povem še zgodbo moje mame… 👩‍🏫 Moja mama je profesorica geografije na ljubljanski gimnaziji. Zelo je spoštovana med dijaki in ima status poštene in dobre prfokse, ki zna razlagati. Pred leti je bila razredničarka maturantom. Nastopil je konec njihove zadnje ure. Pripravila se je na kakšen šopek, morda voščilnico ali kratek zahvalni govor predsednice razreda.
Nič. Tišina. 😶

Mojo mamo je stisnilo v želodcu, ko so njeni učenci, ki jih je spremljala leta, preprosto odkorakali skozi vrata. Poklapana se je vrnila v kabinet. Ko se je 20 minut kasneje spuščala po šolskih stopnicah, da bi se praznih rok odpeljala domov, so jo učenci z rdečimi obrazi ustavili na stopnišču. Dali so ji tisto eno rožo ki so jo na hitrico kupili v bližnji cvetličarni po uri in se nerodno opravičevali, da je “tako izpadlo”. 🥀

Mami je rožo sprejela s cmokom v grlu in jim rekla nekaj, kar si velja zapomniti:
“Sprejemam to rožo, ampak pri meni ste danes vsi padli na izpitu bontona.”

Nauk te zgodbe je: Odnos do učiteljev in izobraževanja odraža stanje duha naroda. Kakšen je torej naš? 🇸🇮🤔

Podarite svojemu učitelju kakšno malenkost. Napišite tisto voščilnico. Povejte kaj lepega pred celim razredom. To so geste, ki učitelju grejejo srce še leta po tem, ko vi že pozabite na šolo. Vsi se namreč trudimo po najboljših močeh.


Vaša Teja Vidmar
Direktorica podjetja SEDIPET👩🏽‍💻